Kdo tebe ljubi, Slovenija

Kakšen preplah in odpor je med stožiško falango povzročila resolucija EPP o stanju v Sloveniji. Agresivnost indoktrinirancev in priviligirancev, res nima meje. Tudi tokrat želijo po svoji maniri z diskreditacijo in insinuacijami izničiti nekaj, kar pa se izničiti ne da. Njihova burna reakcija samo potrjuje resničnost zapisanega. Resolucija je bila sprejeta v daleč najmočnejši politični skupini v Evropi. Vodi Evropski svet, Evropsko komisijo, njene članice pa številne vlade v Evropi. Med njimi je tudi stranka Angele Merkel. Stožiška druščina je notranjemu sovražniku brž dodala še zunanjega. Zelo inovativno, ni kaj! A želenega učinka tokrat ne bo. Vse kar je zares čutiti, je njihov strah. Resnici namreč ni moč pobegniti, četudi ti pomagajo vsi druzbenopolitični delavci. Še več, oni sami potrjujejo, da je pri nas nekaj zelo narobe. Živimo v državi, kjer pravosodje vodijo ljudje, ki so sodelovali pri kršenju temeljnih človekovih pravic. V državi, kjer se brani tiste, ki so izropali naše banke in uničili gospodarstvo, račun pa brezkompromisno izstavljajo državljanom z novimi in novimi davki. V državi, kjer se na ulice poziva takrat, ko na oblasti niso ta pravi in ne takrat, ko se zaradi nesposobnosti oblastnikov kopije brez milostno lomijo na neposvečenem ljudstvu, na drugi strani pa ohranja status quo vsem privilegirancem. V državi, kjer so tisti, ki podpirajo privilegije nagrajeni s prozorno, očitno pretirano in "pocukrano" medijsko pozornostjo. V državi, kjer političnega tekmeca onesposobiš tako, da ga pošlješ pred sodišče in (politično) obsodiš brez enega samega dokaza. V državi, ki se razglaša za demokratično, pravično in proevropsko, njen politični vrh pa na svojih shodih ob totalitarnih simbolih prepeva revolucionarne in antievropske pesmi in poziva k vnovičnem boju za socializem in komunizem. To so dejstva in resnica o Sloveniji. To je resnica o t.i. ukradeni državi. Zato še toliko bolj preseneča odziv evropskih socialistov. Z njim sporočajo, da si očitno v Sloveniji ne želijo neodvisnega sodstva, saj resolucijo interpretirajo kot nedopustno vmešavanje v suverenost države. Človek se upravičeno sprašuje, za kakšno druščino pravzaprav gre oziroma kako ta deluje. Za razliko od njih je EPP resolucijo sprejela na podlagi ugotovitev misije v Sloveniji. Ta se je med drugimi srečala tudi z nekdanjo tožilko Zobec Hrastarjevo in nekdanjim ustavnim sodnikom in članom Beneške komisije, sicer bolj prepoznaven kot nekdanji predsednik ZKS, Cirilom Ribičičem. Srečali so se tudi z evropskimi poslanci iz Slovenije, tako z leve kot z desne politične opcije. Kaj pa lider socialistov Swoboda, s kom se je srečal on? Takšnih diletantskih obtožb, si politik njegovega kova nikakor ne bi smel privoščiti. Sicer dopuščam možnost, da je to storil v pretirani želji za vsako ceno zaščiti svoje politične varovance. Kakorkoli že, to je bila brca v temo brez primere. Resolucija EPP je marsikomu odprla oči in zbudila speče. Potrdila je, da ni nič narobe s tistimi, ki smo se pozno spomladi zbrali na Tavčarjevi, temveč s tistimi, ki so nam to želeli preprečiti in nas zasmehovali. Danes bolj kot kdajkoli prej verjamem, da nas bo naslednjič še več in da bomo vztrajali do konca. Vse do pravične Slovenije za slehernega izmed nas. In naj bo jasno; nihče nam ni ukradel države, ker se je ukrasti sploh ne da. Slovenija ostaja v rokah naroda. Naroda, ki jo je osamosvojil, jo gradi(l) in ljubi(l).

Dokaz, da basen živi

Gotovo se spomnite basni o vrabčku. Nekako takole gre... "Zima je. Zmrzuje tako močno, da poka drevje in se lomi. Na veji sedi prezebel vrabček, ki omahne na pot. Ravno v tem trenutku konj mimo vleče voz in spusti konjsko figo na vrabčka. Vrabček se ogreje in veselo zažvižga. Takrat pride mimo lisica, ga potegne iz konjske fige in ga požre." Morala zgodbe: Prvič: Ni vsak tvoj sovražnik, tudi če ti "serje" na glavo. Drugič: Ni vsak tvoj prijatelj, tudi če ti pomaga iz "dreka". Tretjič: Če si že v "dreku" ne čivkaj! Pa poglejmo zgodbo drugače. V zadnjem času smo bili priča nekoliko ostrejši intonaciji v Pozitivni Sloveniji. Človek upravičeno dobi občutek, da je vse skupaj le predstava za neuko ljudstvo. Bratuškovi je namreč gotovo lažje pojasnjevati "demokratično" pomenkovanje v stranki kot priznati javnosti dejansko stanje v državi. Začenši s stanjem v slovenskih bankah in podatkih o tajkunskih kreditih. Videti je, da je šlo le za dobro zaigran prizor dveh igralcev. Torej, ni vsak tvoj sovražnik, če ti "serje" na glavo! Čeprav je morda Bratuškova z izkupičkom trenutno zadovoljna, to ne bo trajalo dolgo. Končno besedo ima vedno modrooki režiser, ki bo tudi tokrat odločil, kdo bo v predstavi ostal, kdo prišel na novo in ga je potrebno v zgodbo dobro in trdno vpeljati in kdo ni več potreben. Torej, ni vsak tvoj prijatelj, tudi če ti pomaga iz "dreka". Bratuškova se je strinjala s tem, da jo izstrelijo med zvezde. Ambicije so bile daleč pred sposobnostmi. Z ekipo si je obula prevelike škornje. Krivdo za svojo nesposobnost in neučinkovitost želijo naprtiti vsem drugim. A tako to pač ne gre! Alenka, če si v "dreku", ne čivkaj.

Ko se ustavi ura...

Ne sodim ravno med športne oziroma navijaške navdušence, a velika tekmovanja pač pritegnejo. In če se kaj takega odvija "pred nosom", človek ne more ostati ravnodušen. Slovenci vedno znova dokazujemo, da smo na tem področju neverjetni. Pravi "maherji" in upravičeno nam ob teh dosežkih zavidajo mnogi. Kaj mnogi, vsi po vrsti! Vse je lepo in prav, dokler gre "našim" dobro od rok ali nog. A vse zgodbe se žal ne končajo tako kot bi želeli...takrat pa, kot da bi pozabili na vse tiste, ki so se končale zmagovito. Kot da bolečina tistih, ki so jo igrali, ni dovolj. Dodati je potrebno še svoj ščepec soli na rano, da bo ja še bolj bolelo. A žal se ta "ljudska kakovost" ne začne niti ne konča pri športu. Praktično je prisotna povsod. Ko je nekdo na vrhu, je kovan v zvezde. Okoli njega se pristavljajo lončki dobrikanj s ciljem, da so čim bližje ob njem in kar se da dolgo. Vse pa se spremeni, ko ta pade in udari ob tla. Vse okoli njega se razbeži ali pa si nadane nov obraz za lažji naslednji ulov. Malo je tistih, ki ostanejo in mu pomagajo, da se postavi nazaj na noge. A pomemebno je vedeti, da takšni ljudje so. Torej, glejmo s srcem, da bomo slednje pravočasno opazili. In končno...bravo fantje!

Brez sramu...do konca

Janez Janša in njegova družina preprosto ne sme imeti miru. Po njihovo je sploh ne bi smelo biti. Zanje je kot demokratični duh, ki ga je potrebno iztrebiti. Krvniki tako dnevno skrbijo, da je "delo" opravljeno. Brez sramu in brez meja...do konca. V eter pošiljajo pamflete, polne insinuacij in diskreditacij. Da je bilo že vse večkrat zavrnjeno, sploh ni pomembno. Držijo se svojega zlatega pravila...laž ponavljaj toliko časa, da bo na koncu postala resnica. Janez Janša mora za vsako ceno iz osamosvojitelja ter uspešnega voditelja postati kriminaliziran osebek. Pri tem njegova družina v ničemer ne sme zaostajati. Tudi otroci jim niso sveti. Poslušamo celo, da je opozicija v krizi, ker ima neverodostojnega liderja. Dvom želijo vsejati povsod okoli njega, zavedajoč se, da bodo le brez Janeza Janše zares svobodni. Svobodni greha preteklosti in brezmejnih objestnih možnosti v prihodnosti. Pri tem jim pomagajo vsi, ki želijo na ta račun dobiti svojih pet minut. Mašinerija je neomajna. Pomagajo tudi vsi tisti, ki imajo občutek, da so večno v njegovi senci, čeprav v resnici sami niso sposobni stopiti iz nje. A nečesa se vendarle zavedajo. Zavedajo se, da v skupnosti, ki ni nastala čez noč, niti ni nastala na podlagi osebnih koristi in privilegijev, krivični napad na enega izmed njih, pomeni napad na slehernega od njih. Takrat postane takšna skupnost še enotnejša in močnejša, njena energija pa je neustavljiva. Tudi sama sem, tako kot tisoče drugih, del nje. In mimogrede, ne gre za zaslepljenost ali kakšno drugo stanje, ki ga večkrat želijo pripisati. Enostavno gre za stvar. In ravno to dejstvo jim ponoči ne da spati.

To ni političen tekst

Le nekaj nas je v Sloveniji...ob tem mislim na generalne sekretarje političnih strank. Tu feminizacija imena funkcije ne pride v poštev...moška različica se enostavno sliši bolje.
Za bolj "oddaljene" precej eksotičen poklic, za poznavalce garaško delo od jutra do večera. Zahteva veliko, daje neprecenljivo. Velikokrat se pozno ponoči vračamo domov... gotovo se nevede srečujemo na cestah...ali pa ob obisku odborov sedimo v sosednjih sejnih sobah.
Ni nas veliko, a se kljub temu mnogi ne poznamo (izključno naša zasluga).
V veliki meri opravljamo podobno delo, ki pa se v marsičem tudi razlikuje.
Pravzaprav se močno razlikujemo mi sami... Nekateri so poznani kot prenašalci kadrovskih seznamov na USB ključkih, drugi kažemo čustva, tretjih sploh ni opaziti. Morda jih sploh ni...
Spodobilo bi se, da se vsaj spoznamo. Torej generalni sekretarji, žogica je sedaj na vaši strani.