Ko se ustavi ura...

Ne sodim ravno med športne oziroma navijaške navdušence, a velika tekmovanja pač pritegnejo. In če se kaj takega odvija "pred nosom", človek ne more ostati ravnodušen. Slovenci vedno znova dokazujemo, da smo na tem področju neverjetni. Pravi "maherji" in upravičeno nam ob teh dosežkih zavidajo mnogi. Kaj mnogi, vsi po vrsti! Vse je lepo in prav, dokler gre "našim" dobro od rok ali nog. A vse zgodbe se žal ne končajo tako kot bi želeli...takrat pa, kot da bi pozabili na vse tiste, ki so se končale zmagovito. Kot da bolečina tistih, ki so jo igrali, ni dovolj. Dodati je potrebno še svoj ščepec soli na rano, da bo ja še bolj bolelo. A žal se ta "ljudska kakovost" ne začne niti ne konča pri športu. Praktično je prisotna povsod. Ko je nekdo na vrhu, je kovan v zvezde. Okoli njega se pristavljajo lončki dobrikanj s ciljem, da so čim bližje ob njem in kar se da dolgo. Vse pa se spremeni, ko ta pade in udari ob tla. Vse okoli njega se razbeži ali pa si nadane nov obraz za lažji naslednji ulov. Malo je tistih, ki ostanejo in mu pomagajo, da se postavi nazaj na noge. A pomemebno je vedeti, da takšni ljudje so. Torej, glejmo s srcem, da bomo slednje pravočasno opazili. In končno...bravo fantje!