Ko se ustavi ura...

Ne sodim ravno med športne oziroma navijaške navdušence, a velika tekmovanja pač pritegnejo. In če se kaj takega odvija "pred nosom", človek ne more ostati ravnodušen. Slovenci vedno znova dokazujemo, da smo na tem področju neverjetni. Pravi "maherji" in upravičeno nam ob teh dosežkih zavidajo mnogi. Kaj mnogi, vsi po vrsti! Vse je lepo in prav, dokler gre "našim" dobro od rok ali nog. A vse zgodbe se žal ne končajo tako kot bi želeli...takrat pa, kot da bi pozabili na vse tiste, ki so se končale zmagovito. Kot da bolečina tistih, ki so jo igrali, ni dovolj. Dodati je potrebno še svoj ščepec soli na rano, da bo ja še bolj bolelo. A žal se ta "ljudska kakovost" ne začne niti ne konča pri športu. Praktično je prisotna povsod. Ko je nekdo na vrhu, je kovan v zvezde. Okoli njega se pristavljajo lončki dobrikanj s ciljem, da so čim bližje ob njem in kar se da dolgo. Vse pa se spremeni, ko ta pade in udari ob tla. Vse okoli njega se razbeži ali pa si nadane nov obraz za lažji naslednji ulov. Malo je tistih, ki ostanejo in mu pomagajo, da se postavi nazaj na noge. A pomemebno je vedeti, da takšni ljudje so. Torej, glejmo s srcem, da bomo slednje pravočasno opazili. In končno...bravo fantje!

Brez sramu...do konca

Janez Janša in njegova družina preprosto ne sme imeti miru. Po njihovo je sploh ne bi smelo biti. Zanje je kot demokratični duh, ki ga je potrebno iztrebiti. Krvniki tako dnevno skrbijo, da je "delo" opravljeno. Brez sramu in brez meja...do konca. V eter pošiljajo pamflete, polne insinuacij in diskreditacij. Da je bilo že vse večkrat zavrnjeno, sploh ni pomembno. Držijo se svojega zlatega pravila...laž ponavljaj toliko časa, da bo na koncu postala resnica. Janez Janša mora za vsako ceno iz osamosvojitelja ter uspešnega voditelja postati kriminaliziran osebek. Pri tem njegova družina v ničemer ne sme zaostajati. Tudi otroci jim niso sveti. Poslušamo celo, da je opozicija v krizi, ker ima neverodostojnega liderja. Dvom želijo vsejati povsod okoli njega, zavedajoč se, da bodo le brez Janeza Janše zares svobodni. Svobodni greha preteklosti in brezmejnih objestnih možnosti v prihodnosti. Pri tem jim pomagajo vsi, ki želijo na ta račun dobiti svojih pet minut. Mašinerija je neomajna. Pomagajo tudi vsi tisti, ki imajo občutek, da so večno v njegovi senci, čeprav v resnici sami niso sposobni stopiti iz nje. A nečesa se vendarle zavedajo. Zavedajo se, da v skupnosti, ki ni nastala čez noč, niti ni nastala na podlagi osebnih koristi in privilegijev, krivični napad na enega izmed njih, pomeni napad na slehernega od njih. Takrat postane takšna skupnost še enotnejša in močnejša, njena energija pa je neustavljiva. Tudi sama sem, tako kot tisoče drugih, del nje. In mimogrede, ne gre za zaslepljenost ali kakšno drugo stanje, ki ga večkrat želijo pripisati. Enostavno gre za stvar. In ravno to dejstvo jim ponoči ne da spati.

To ni političen tekst

Le nekaj nas je v Sloveniji...ob tem mislim na generalne sekretarje političnih strank. Tu feminizacija imena funkcije ne pride v poštev...moška različica se enostavno sliši bolje.
Za bolj "oddaljene" precej eksotičen poklic, za poznavalce garaško delo od jutra do večera. Zahteva veliko, daje neprecenljivo. Velikokrat se pozno ponoči vračamo domov... gotovo se nevede srečujemo na cestah...ali pa ob obisku odborov sedimo v sosednjih sejnih sobah.
Ni nas veliko, a se kljub temu mnogi ne poznamo (izključno naša zasluga).
V veliki meri opravljamo podobno delo, ki pa se v marsičem tudi razlikuje.
Pravzaprav se močno razlikujemo mi sami... Nekateri so poznani kot prenašalci kadrovskih seznamov na USB ključkih, drugi kažemo čustva, tretjih sploh ni opaziti. Morda jih sploh ni...
Spodobilo bi se, da se vsaj spoznamo. Torej generalni sekretarji, žogica je sedaj na vaši strani.